Romani so moja najljubša literarna zvrst. Všeč so mi, ker se liki skozi zgodbo razvijajo, učijo in pogosto postanejo boljša različica samih sebe.
Menim, da si moramo v zasebnem in poklicnem življenju prizadevati za isto stvar. Prepričanje, da se ni več česa naučiti, nas v resnici zavira in oslablja, namesto da bi nam omogočalo nadaljnji razvoj.
V skupini ERA delam že več kot 20 let in še vedno se učim: od novincev, od tistih, ki so se upokojili ali ubrali druge poti... vsaka izkušnja me nekaj nauči in mi daje nove razloge, da sem navdušen nad tem, kar počnem.
Mislim na Elizabeth Bennet iz romana »Ponos in predsodek«. Razlog, da je ena mojih najljubših likov, je njena sposobnost, da prepozna napake, ponovno ovrednoti informacije in se spremeni. Njena samokritičnost ji ne dopušča, da bi ostala ujetnica svojega ponosa; zaveda se, da je priznanje napak edini način, da jih premaga.
Lizzy ne stremi k popolnosti. Njeno začetno trmastost spremeni vključitev intuicije: preide od »intelektualnih« in površinskih sodb k bolj celovitim. Po mojem mnenju prav v tem leži njena moč: v spoznanju, da napredek ni končni cilj, temveč neprestan proces prilagajanja in učenja.
Enako opažam tudi pri svojih kolegih v podjetju ERA. Čeprav v vsak projekt vnašamo bogate izkušnje, imamo ob začetku novega projekta priložnost, da se učimo in razvijamo. Morda se zdi »znano«, a vedno se najde kakšen nov vidik. In zavedamo se, da prav v tem iskanju lahko ustvarimo dodano vrednost.
V globini duše mi je všeč misel, da se zgodbe nikoli ne končajo dokončno. Pomembno je, da se pri vsakem ponovnem branju pustimo presenetiti.
Enako velja za življenje in posel: pomembno je, da na pot pogledamo z drugega zornega kota, da bi našli nove odgovore.
In ti... Katero zgodbo bi ponovno prebral (ali si ponovno ogledal), da bi med branjem ali gledanjem odkril kaj novega?
