Pred nekaj dnevi sem med sprehodom s psom na vogalu videl očeta z dvema otrokoma na kolesih – deklico, staro približno 7 let, in mlajšega dečka, morda 5-letnega –, ki sta se prepirala, v katero smer naj gredo.
Dekle je hotelo iti na vzhod, fant pa na jug. Ker se nista mogla dogovoriti, je oče predlagal, da vržeta kovanec. Ona je takoj pristala, on pa je okleval, a se je na koncu vdal.
Igrali so trikrat:
Papir proti kamen: dekle je zmagalo.
Kamen proti škarice: spet je zmagala.
Škarice proti papir: tretja zmaga
Sreča? Morda. A zdelo se mi je, da je dekle, ki je imelo nekaj let prednosti in veliko »izkušenj«, predvidelo odločitve svojega brata. Ni bila prepričana, a je imela intuicijo, ki je temeljila na izkušnjah.
In pomislil sem, kako je to podobno temu, kar počnemo v ERA Group: nikoli nimaš vseh podatkov; a ker se vzorci ponavljajo v stotine projektov, to ni ugibanje, temveč utemeljena ocena.
Včasih je poznavanje igre in igralcev tisto, kar odloča.
Se ti je kdaj zgodilo, da so drugi menili, da je šlo za srečo, ti pa si vedel, da je v resnici šlo zato, ker si to igro že kdaj videl?
