»Življenje je mogoče razumeti le v retrospektivi; živeti pa ga je treba naprej.« — Søren Kierkegaard
Ko udeleženec ne verjame v projekt – in tega ne izrazi odkrito –, ga na koncu pasivno sabotira: zavlačuje pri sprejemanju odločitev, ne deli ključnih informacij in vzbuja nezaupanje v ekipi.
In to ni le izčrpavajoče... lahko tudi uniči projekte in odnose.
Ker ni dovolj, da samo rečeš »da«.
Pri zahtevnih projektih pravo tveganje redko leži v številkah: leži v ljudeh, ki rečejo »da«, čeprav se prepozno zavemo, da bi morali reči »ne«.
V našem primeru, ko prejmemo plačilo le, če projekte uspešno zaključimo, je pravočasno prepoznavanje teh »ne« še toliko bolj ključnega pomena.
In se sprašujem: kaj se skriva za temi »da«, ki v resnici pomenijo »ne«? Med drugim mi pridejo na misel naslednji razlogi:
🔹Želijo pridobiti informacije, ne da bi se pri tem zavezali.
🔹Bojijo se, da bomo dosegli boljše rezultate kot oni.
🔹Ne želijo se soočiti z odločitvami znotraj svoje organizacije.
🔹Želijo razredčiti svojo odgovornost, ne da bi to izrecno povedali.
Čeprav je Kierkegaardov citat smiseln, menim, da je pravi izziv v tem, kako naprej:
🔹Kako ustvariti prostore, kjer je mogoče pravočasno izraziti dvome?
🔹Kako se lahko naučimo bolje razbrati tiste »da«, ki v resnici niso »da«?
Ker je na koncu tisto najdragocenejše, kar izgubimo, kadar ni jasnosti... čas. In nihče – niti posamezniki niti podjetja – si ne bi smel dovoliti, da ga zapravlja.
